Murter, naša tradicionalna morska baza. Saj je kar lepo, po vseh teh letih, rad ga imam (ali pa tudi ne), ker točno vem kam in kje na tistem otočku. Za vsak kamen vem kje stoji, za vsak zaliv, vključno z globino vem in poznam vse Šiptarje, h katerim je treba peljat otroke na sladoled. Vsi so za en drek. Milijon barv, pa vse istega okusa. Ogabno! Tamala dva jih pa cmokata, kot da je to njun zadnji gutljaj na tem svetu! V&L sta prava IceCream Predatorja!
Da ne govorim o mešetarjih z ribami. Ti so pa svojevrstna zgodba. Na Murterju bi prej dobil uran za atomsko bombo, kot pa eno pošteno ribo.
»Kako si majstore Slovenac? Opet mi dođeš u jedanaest po ribu. Pa koji ti je to k...? Sve su več pokupili. Jedino za tebe, prijatelju moj, imam još ove Salpice. Friško, ko suza!« Ja valjda, on bo meni tumbal kaj je friška riba, idiot. Bil sem nad in pod vodo sigurno večkrat kot on sam, pa je star šjor in on bo meni slamo prodajal o friški ribi.
»Pa majstore, zašto imaju tako staklene oči i tako tamno crvene škrge? Zato, jer je friška ili je to neka posebna Murterska vrsta?" mu odvrnem. Ja prav mi je, kaj pa hodim ob enajstih po ribo. Če lahko v Ljubljani, ne vem, zakaj nebi tudi na Murterju! Ne vem kateri kreten vstaja na dopustu ob sedmih, samo zato, da dobi ribo. Ne, hvala. Bomo pa spet makarone natepaval. Saj so dobri….oni s tuno!

Je pa res,da sem ob enajstih fasal tudi ježa v mojo desno nogo. Ampak ne dopoldan, temveč ponoči. Nisem peljal drage na kakšno erotično nočno kopanje, temveč sem bolj reševal naš »gumeni čamac«
»Poglej dragi« reče moja žena. »A se meni samo zdi, ali je tole burja začela na polno pihat?
»Pa to je samo malo vetriča, draga moja. Ni to panike. Itak na tem kurčevem lepem otočku stalno nekaj pahljuca, pa tudi tole bo kako stiglo tako i prošlo!« jaz suvereno njej nazaj, zaupajoč na mojo dolgoletno pomorsko prakso. Ob ene sedmih zvečer pride do mene Neno, moj dolgoletni morski prijatelj iz Zagreba.
»Jesi li vezao čamac na moj vez u zaljevu? Ova bura mi se nikako ne sviđa.«zaskrbljeno reče Neno. Naj pripomnim, da sem naredil bojo na zunanji strani zaliva, ker se mi nikoli ni ljubilo tako daleč hoditi do čolna. Je bolj komot, pa še palamudit mi ni treba med štriki tam po zalivu.
»Pa dobro je Neno, dobro sam sve svezao. Mislim, da nema neke frke« sem mu kar suvereno rekel.
Pa dobro, nemoj me onda ponoči budit, kad če zaista biti jeba. Dobro ja tebe znam, sve bi ti zadnjeg trena.« mi odvrne. »Neno, bez brige! zopet jaz suvereno. Proči če to!«
Ura je bila že devet preč, skoraj popolna tema. Šele tedaj sem opazil, kako grozljiv je zvok burje, ki piha z vso močjo čez borovce. Fakin' scary! Ne bi bil rad na morju v tem trenutku.
»Ej draga« ljubko svoji ženi. A misliš, da bo tole prošlo? Neki hudo mi piha«.
»Pejt se ti stokrat srat! A sem ti lepo prej popoldan rekla, da umakni svoj čamčić tja noter v zaliv k Nenotu? Sem ti! Zdaj mi pa nehaj srat, preveč piha, grem raje noter brat.
Videl sem, da je vrag vzel šalo, ko so neki nori Italijani začeli panično bezljati po kampu sem in tja, ter dramatično preklinjati. »Ma ke kaco!, Va fankulo, ma ke štronco ma ke? Sicer nisem neki poliglot, (bolj »poluglot«- sve na pola, razen Angle, ta mi dobro laufa) ampak sem razbral, da tole mora biti neka jeba.
Ja seveda, Makaronar je privezal svojo 6 metrsko gumijasto pilo na nek mali kamenčič, pa mu je burja odp.... plovilo na skale, kjer se je raztreščilo ene 20 do 25 jurčkov po tamalem. Ni zanemarljiv podatek, da je imel Makaronar privezan svojo mrcino tik ob mojem precej manjšem prdecu, ki se je še vedno na vso moč upiral zdaj že kar precejšnjim valovom.

Fak, al sem al nisem!?! Moram prevezat čoln na notranjo stran zaliva!!
»Hkhm, Neno, dal več spavaš?« jaz prijazno pri Nenovem oknu. »Ma idi ti u tri k... krasne! Sad čemo da ronimo, jeli?! Nisi mogao svoje dupence prije uvalit u vodu, kad se je sve još vidjelo?« »Kaj k...., saj se vidi, vidiš da je pun mjesec!« jaz nazaj njemu. Nebo je bilo res čisto kot suza in poln mesec je sijal, kot sonce, prekrito s cerado.
»Ajd se ti smoči, ja te čekam u rivi na bovi« reče Neno. Od obale do čolna je bilo nekje 20 metrov in v mirnem morju mi je voda pri čolnu segala nekje do mojih jošk. Skoraj sem že pri njem, ko sem en trenutek imel vodo do kolen, že naslednji pa mi je voda precej na grobo pljusknila čez betico. »Fak, če sedajle zaplavam, si bom še trebuh na kakšni skali preparal« sem si mislil. Naj pripomnim, da se v vodi res dobro znajdem. Imam čez 300 tazaresnih potopov in to ne samo v Jadranu. 15tka na dah mi res ni noben problem. Za dobro jutro to naredim kadarkoli. Ampak takšne jebe pa odkrito rečeno še nisem doživel »Nič, moram nadaljevati peš v mojih zgonjenih Tevikah do čolna, pa molit boga da z motorjem ne usekam po kakšni skali«. V tem primeru, bi tudi sam verjetno na isti način končal, kot ona pila iz Italije. Ampak v mojem primeru z mano »on board«
Ajde, še en korak in odriv v čoln! Hrrck, (au, jeba, to mora, da je morski jež) odriv in moje dupence je v čolnu. Bilo je približno tako, kot v Gardalandu. Sem in tja, ter gor in dol! V nogi me je nekaj precej skelelo »a o tom po tom« sem si mislil. »Daj zdaj, moja Yamahica, da me zdajle slučajno nebi kaj zajebavala! Cel dopust si kvrcnila iz prve, da mi slučajno nebi zdajle kaj jebila. Ključek….zk! Iz prve! Uh, hvala Japanci! Oni rade za nas…još i u ova doba! Da ne govorim, kakšno jebo sem imel, da sem lahko potem čoln od boje sploh odvezal. Eno rebro me še danes j.... Ajd, čimprej stran od skal, še rodeo do zaliva in tam odrešitelj Neno. Kako sem ga bil vesel, kar objel bi ga.
»Nemoj mi sad plakat moj muzičaru, smrzo sam se ko pička! Ajde, brzo to vežimo, pa kuči pjevajuči«. Svoje premražene ritke sva hitro spravila na varno. (vsak k svojim ženam!!! Da me nebi kdo narobe razumel!) in lepo odspala do naslednjega jutra. O raznih urinoterapijah, ki so sledile pa raje kdaj drugič!

http://www.washingtonpost.com/wp-dyn/content/article/2007/04/04/AR2007040401721.html Tale link tukaj ti da kar za misliti...konec koncev je pa več kot 90 posto v marketingu.

Evo ga! Poleg ostalih abnormalnih lastnosti, ki jih imam, priznam, imam tudi še eno slabost, to so »online« paljaški špili, tipa Soldiers of Fortune, Rainbow 6 in podobno abmormalno špilovje.
Za tipa pri 34ih….za marsikoga to ni normalno, tako mi vsaj pravijo. (kakor, da se sekiram)
To je tam, kjer glave, roke, noge in drugi deli telesa letijo po zraku in se pri tem noro zabavaš in nasmejiš sploh, če je na drugi strani tvoj dober prijatelj.


Brez skrbi, nima me, da bi s polnim arzenalom prikorakal na novo SGBŠ v črnem »montlu«, pod njim pa M4, Uzi, in tri ročne bombe…čeprav bi bilo pa zanimivo za videt…huh.
No, mogoče pridem prej v SF:))))). Ob 9h na začetku vaje…stranska vrata, jaz pa v črnem montlu!
» O, živjo M Dži! Si nas prišel malo poslušat, medtem ko si fraj?!« »Niti ne, dragi prijatelji! Zdaj Vam bom jaz malo zaigral, solo za M4 in granato, vi kar mirno sedite:))!!
Uf, domišlija mi dela neskončno! Da me ne bo zdaj kdo na policijo prijavil, fak, to je samo blog!!


Imeli (imamo) obdobja, ko nas peščica dobrih frendov in frendic ( vsi močno preko 30 in ja, tudi ženske to rade delajo) presedi za compom dolgo v noč in si pri tem izstrelimo nebroj metkov drug drugemu v glavo na skupnem serverju. Izvrstno se zabavamo in za nobenega od nas ne bi mogel trditi, da je v resničnem življenju agresivec, kakršne srečaš na vsakem vogalu, bodisi v avtu ali pa kar tako. Vsi smo (kao) visoko izobraženi ljudje, upam si trditi, nobeden z nizkim IQjem. Jasno, da to delamo zvečer, ko otroci že spijo, da ne vedo kakšen »prfukelj« je ata. (Btw, otroku tega res pod nobenim pogojem nebi (ne bom) kazal in ga učil)
Sicer je žena nekajkrat zajamrala v smislu…
»Pa ej!…Vi res niste normalni! Pa kaj vam je, da buljite v ekrane in nekaj navidezno streljate eden v drugega. A res nimate drugega za počet? Raje me zmasiraj!
»Draga moja, hvala bogu, da navidezno…kaj pa bi ti rada, da grem taprave gvere kupit ali kaj? Sicer pa…kaj imaš rajši? Da se v kakšnem bifeju nacejam s pirom in vinom ali, da sem lepo doma pri familiji na toplem, kjer skrbim za vas in vas varujem!? Sicer pa, samo Swintzmasterja še zakoljem, pa te pridem takoj zmasirat!
Malo se je zamislila in rekla: Uh, prav imaš najdražji moj! Raje tukaj po netu razčefukaj ves svet pa bodi lepo doma, kakor, da te lovim po različnih gostilnah in različnih babah.
»No, tako se govori, draga moja…boš vrgla eno bombo na Thada? Ne srček, kar sam ga zakolji…vzemi nož...prišparaj bombo za Bwano!

Pač, nekateri se poslužujejo joge, drugi avtogenega treninga, tretji meditirajo o ne vem čem, mi pa se najraje sprostimo ob dobrem metku v glavo.

Tako je! V bistvu bi lahko rekli, da smo profi muzičarji ene velike k…. ko gre za »keš« vse potrpimo, tudi če je treba 12 ur na miru sedet, tako da riti ob devetih zvečer niti ne čutiš več. Kurc, tezga je tezga samo, da ni v službene namene. V orkestru imamo (hvala bogu) dobro organizirano sindikalno mrežo dveh večjih organizaciji. Tudi naša dva sindikalca (predsednika), sta po moji oceni kar vredu za to nalogo….no, sicer bi lahko bi boljša, ampak če hujšega ne bo… Za kaj gre? V orkestru imamo v enem terminu točno določen potek dela-vaje. Ob »punktlih« devetih se začne, potem sta točno določeni dve pavzi in točno ob 12.30 je konec enega termina. Najrajši imamo dirigente, ki blazno veliko govorijo in se obirajo. Nekateri resnično noter padejo tako, da včasih pozabijo na uro. No, na uro seveda ne pozabimo mi! Ko pride 10.13 (10.15 je prva pavza) jih (nas) že nekaj gleda na uro, da slučajno ne bi šel prvi del v 10.16 To večina dirigentov ve, zato jih tudi večina pravi čas reče PAVZAAA! Včasi se pa zgodi, da kdo malo potegne…Na moji uri 10:16, 23. Ene deset jih je že pošteno nervoznih. Nervozno se premikajo po sedežu gor in dol, kaj zdaj ta ignoranca! Po pogodbi je moja pavza 10.15, ne 10.16 In ko dirigent ustavi zadevo, ko hoče še kaj pametnega povedati, ga ene pet glasov prehiti, še preden on dobro vdihne. PAVZAAAA! Ne gre več, ura je minuto čez pavzo, in ni šans, da nadaljujemo. Ne moremo, smo preutrujeni, rabim dozo kofeina, da bom lahko spet zbran. Dirigent pa: »Samo še tole, pa bo pavza« Ja valjda. Kje pa misliš da si? V Radiu al kaj? Tam je vse bolj po domače. Ne gre, še tole…jaz imam po pogodbi pavzo in ne gre, še tole! Še huje je pa ob 12.30 ko se bliža konec termina. Če dirigent potegne v 12.31 in to prej ne napove je to že na meji incidenta. Ni šans! Moja dopoldanska služba se konča 12.30 in ne 12.31. Sicer pa, dobremu dirigentu vedno čas ostane! Zgodba pa je precej drugačna kadar gre za »tezgo«. Ko prileti denarček na roke ali pa prek s.p. na poseben račun. Tam pa te norme kar naenkrat izginejo in vsi smo naenkrat kul v smislu »Stari ni panike, ti kar mahaj, seveda to se mora naredit« Lahko se celo tako zavleče, da smo začeli ob devetih, ob dveh je bila enourna pavza za kosilo, potem pa od treh do konca…dokler ni narejeno. To je do devetih zvečer. Rit ti itak čisto otrpne, kot bi se peljal s »Čazma Trans« starim avtobusom za Beograd. Ampak čudežno vsi zdržijo(mo), tudi »skrimerji« na trobentah, ki se jim goflja v času službe zmatra že po uri in pol. Tukaj pa, dragi moj, ni panike! Vse gre lepo, kot po žnorici…. Dokaz pa je tale link….. >ena izmed TEZG

Priznam! Res je!…sem bolj kolerične sorte človeka! No, če to priznam, se mi vsaj pol oprosti…vsaj tako pravijo.
V nekem danem (kritičnem) trenutku se enostavno ne morem več kontrolirati in izbruhnem, eruptiram, popizdim ali kakorkoli bi to lahko pač imenovali. Ko pridem do kritične točke, se mi za trenutek stemni pred očmi, telo mi zaide v nekakšen čuden krč, možgani mi sicer dajo kratek impulz (NEEE STORI TEGAAAA) ampak neka nepojmljiva sila mi prežame telo in reče: USEEKAAAJ!!! In sem res….z vso silo sem zagnal moj lepi telefonček na naša trda tla. Ampak res z vso silo! Ko si v afektu, se ti baje moč poveča do 7 krat. No moj GSMjček je danes to silno silo izkusil…in seveda terorističnega napada ni preživel. Kaj me je sicer razpizdilo niti ni ne vem kako pomembno (Otroci me hvala bogu niso videli, ker sem bil v drugi sobi)

Pri vsem tem pa je v bistvu »keč« v momentu, kjer se situacija prevesi v točko, od koder ni več vrnitve. V naslednjem trenutku, ko je roka dosegla najnižjo točko in pri tem izpustitev predmeta (GSMjčka) iz rok, mi je bilo že prekleto žal za storjeno akcijo. V bistvu takrat še ne, ker energija v mojem telesu se je sprostila šele s tistim silnim pokom, ko je ubogo plastično govoralo izdihnilo svojo dušo na trdih ploščicah. Zvoka ne znam opisati, ker je takrat to sekundarnega pomena…gre zato, da lahko samo na takšen način sprostim tisti bes iz sebe. Če ga nebi, bi eksplodiral…dobesedno imam občutek da me bo razneslo, da me bo razblinilo na prafaktorje, na atome…in to mi je varnostni ventil ( ne prvič). Žena se mi samo hihita. ( tisti moment sicer ne, ampak takoj za tem) Enostavno, tista sila je močnejša od moje zdrave pameti (če je to sploh zdrava pamet…marsikdo pravi da ni, ampak s tem se v bistvu sploh ne ubadam, ne obremenjujem in mi je popolnoma vseeno kaj si drugi mislijo o meni)
Vendarle, raje izberem telefon kot sebe, (toliko se pa imam rad) ni ga lepšega občutka od sprostitve te sile. Telo se ti res oddahne, podobno oni drugi fini stvari , ki jo je luštno počet. Spet lahko globoko, normalno zadihaš, se umiriš, vendar nekje v ozadju pa slišiš svojo Vest, ki prehaja v kolerično stanje.

Ti mežiš, mirno dihaš…v bistvu ti je lepo, nekje v daljavi pa slišiš glas, ki postaja vse glasnejši in glasnejši.
»Preeeekletooooo teeeesloooo….« »Pusti me!« rečem »Lepo mi je, sem sproščen!«
»Prekleto teeeslooo zagamanooo!« Že precej bližje in v glasnejšem tonu…
»Pusti me!« rečem še enkrat »Res mi je fino, kot po orgazmu!« rečem glasu.
»PREKLETI BIVOL, TI GRAHKOV!« že čisto pri meni in na ves glas. A SI ČISTO PRFUKNJEN ALI KAJ? PA TI NISI NORMALEN! A TI SPLOH VEŠ KAJ SI NAREDIL?!
(Da telefon ni bil med najcenejšimi, ni treba posebno poudarjat) Skoraj nov telefon si zabrisal ob tla, ti idiot!! mi veleva Vest Jaz pa: »U fak, pa res o, shit kaj sem naredu!«
»Ja, ti bivol, pa to še ni vse!« kriči Vest. »Pa sploh veš koliko številk ti je šlo ravnokar v ku…!« me spomni Vest
»O shit, pa res« že jaz s skesanim glasom samemu sebi. »Ne, ne pa to še ni vse« kolerično Vest proti meni. »Kaj pa tisti pomembni maili, ti idiot zagamani, ki jih imaš samo v telefonu, pa nekaj dragocenih SMSjev, ki jih ne boš nikoli več nazaj priklical, budalo zagamano« se Vest kar ne more pomiriti.
»O, mater…pa res…dej Vest, daj se malo pomiri, pa bova že našla kakšno rešitev. (By the way, nisem shizofrenik!, To je pač moja Vest, vsi jo imamo…no, skoraj vsi)
»Kaj naj se umirim?!« reče… »Pri taki budali, kot si ti, kako naj bom mirna! A, ti bumbar!« Jaz pa nazaj skesano: »No daj, saj bova že nekaj, vedno se da problem rešit.« ji rečem že v ljubkem glasu. »Kaj bova rešitev našla, idiot, kaj?!! Tukaj imaš telefon na prafaktorjih, ti pa meni o rešitvah, jadnik ti!! Kakšne rešitve neki! A boš telefon, košček za koščkom nazaj zlimal, al kaj?! No povej to bumbar!«
»Daj no, moje Vestica, saj bova« jo ljubkujem nazaj. »Nič ne bova! Ti boš, sam, idiot, našel vse številke in maile, kjer veš in znaš!« reče vehementno nazaj
»No, ne jezi se« ji še zadnjič ljubko rečem. »Saj sem precej bister, si bom že kaj izmisli…ne jezi se, moja Vestka ti, bom našel rešitev, tako da bo vredu za oba«
»Boš to moj ku…!« mi še zadnjič v daljavi zatuli in ponikne nazaj nekam globoko v mojo podzavest.

Nič, nekaj bo treba ukreniti…nujno…zdaj! Ker pričakujem nujne klice!! »Ej, ljubica!« rečem moji ženi. »A nisi ti imela nekega odsluženega službenega telefona, ki ga niti ne uporabljaš več?«
»Ja, sem ga imela in ga še imam« mi reče. »U, super, moja najdražja…bi bila tako prijazna in mi ga malo posodila« se ji priliznem.
»Nebi!« »Zakaj pa ne« rečem »Zato ker ne!«
»Pliiiis, dobiš zvečer takšno masažo, da bo joj!« zavriskam »Tudi pod pogojem, da bi bila to masaža mojega življenja z vsem kar bi sledilo, ti ga niti pod razno ne dam!« ona s pokončno držo nazaj.
»Pa ne me še ti jeb...zdej! Daj, plis, nujno ga rabim, ker moram nujno klicat!« v skesanem tonu jaz njej. »Ni šans, zlimaj si svojega pa kliči…maš pa tudi stacionarca na razpolago« poučno ona nazaj.

Vidim, da pri dragi ne bom prišel niti za milimeter naprej. Nič, drugi drastični ukrep, ki je sledil, je bila klet, v njej stare škatle in nekje na podnu moj ljubek stari Eriksonček, s taveliko baterijo, lepo prosim! Joj, kako ljubke flourescentne rumene barve je….pa še dela za povrhu!
Sicer pa, če pomislim, bom s temle telefonom ziher taglavni car!......ker bom edini!

No evo, vsaka stvar je za nekaj dobra…. (Žena me sicer intenzivno nagovarja, da bi se začel ukvarjati z jogo…cccccc…si predstvaljate mene na jogi? Jaz se ne.)

SODOBNA GLASBA O sodobni glasbi se načeloma ljudje ne pogovarja(mo)jo veliko. Tudi med nami (profi muzičarji) o tej temi ne diskutiramo velikokrat razen, ko je na sporedu SFja kakšna nova kompozicija, bodisi tujega ali pa domačega skladatelja. No, če sem čisto odkrit in naredim malo analizo, tujih novodobnih skladateljev sploh ne izvajamo veliko (kar je v premnogih primerih velika škoda). V večini izvajamo domače skladatelje…celo plejado domačih kompozitorjev sem v svojih enajstih letih redne službe dal čez flavto. Praktično vse »ta pomembne…žive in mrtve«. Filharmonija ima tako ali tako v svojem statutu, da mora na leto izvesti toliko in toliko novih, pa tudi že »ulaufanih« domačih skladb. (Kar je prav!) Je pa stvar čisto drugje, ki me v bistvu fascinira…nima niti zveze z določeno skladbo, ki je (bo) na sporedu. Gre za reakcijo ljudi, ko vidijo, katerega komponista stvar se bo izvajala.

Po navadi gre takole: »O Šit!! Pa ne spet ta!! Spet ta debi…a nima že dost?! A res ne ve, kje so minimalne meje samohigijene in avtocenzure. Pa kaj sem spet naredu, da mormo tole gnojišče izvajat?« Ali pa takole: »Aja, spet noviteta? Kdo pa je sploh to napisu? Pa dobr…kdo je sploh ta Jetam Keharg? Nikol še nisem slišu zanj, pa kje ma sploh jajca, da kej novga napiše? Pa še in še bi lahko našteval, v enajstih letih se tega ogromno nabere…Vi bistvu sem se pa začel spraševati, zakaj ima(mo)jo velika večina muzičarjev apriorij negativen odnos do česa novega. No, roko na srce…v vsej svoji zgodovini orkestrskega glasbenika sem preigral res veliko gnojišča. Veliko, ampak res veliko je bleferjev, ki dejansko NIMAJO POJMA, kaj so napisali. Mogoče dve anekdoti, ki sta omembe vredni in to tudi dokazujeta.

Prva vaja…ponedeljek zjutraj, ko smo še itak vsi glasbeniki kome. (kateri muzičar je pa v ponedeljek zjutraj priseben?!) V glavnem, dirigent je bil en Anglež. Odpre na prvi strani nove, frišne, še nikoli odprte partiture. Iz oči in po dvignjenih rokah sem (smo) opazili, da praktično tudi dirigent nima pojma, kako naj sploh zamahne, kaj šele, da bi vedel kako naj bi stvar zazvenela. Negotovost (nevednost) iz njegovih oči je bila očitna…reče: »OK guys, let's go from the beginning and see what happens…one, two, three!«….bruljuuuuum v prvi takt, meša, meša, hrnjlaaaauuuuk, v drugi takt ( večina od nas se je že takrat izgubila). Dirigent je bil zvit v meni neko nerazumljivo jogo pozicijo (v glavnem, za tiste, ki niso glasbeniki, ni imel pojma, ne kje je in ne kaj dela) Na obrazu mu je obvisel le čuden izraz avtista po napadu. Seveda se po desetih sekundah vse skupaj ustavi, ker je nastal popoln kaos, kjer se ne ve kdo pije in kdo plača. Iz dvorane se pa takrat zasliši suveren glas komponista, ki je to čudo spravil na papir. Pride (komponist) tudi do dirigenta in reče: (Seveda ga je prej teatralno, prijateljsko, »sfejkano« objel….kao midva »d' best frends«) Že po tej gesti mi je bil antipatičen in videlo se je, da je tip neiskren. Reče dirigentu in proti orkestru: »Ej, super! Res super! Kako tole zveni! Fantastično, že vidim, da bo tole v nulo. Ampak ena stvar me pa moti. A lahko tamle v tretjem taktu (by the way, tam še sploh nismo bili, ker smo že prej čisto razpadli in se ustavili) a lahko tamle tuba igraš bolj s temnim tonom, ker mi res presvetlo zveni……….tišina…nič. Nisem vedel ali čem kar sam vstati in ga pošteno usekati na gobec ali naj to prepustim koncertnemu mojstru. Pi…mu materna, bleferska. Na mojo žalost je koncertni mojster le cinično pihnil in se smejal…seveda, čez par sekund smo se že itak vsi smejali. Nikoli nisem dojel, ali je bil tip tako prepotenten ali tako ubog na umu…najbrž je bila druga varjanta!

Ali pa tale anekdota….Bil je koncert samih praizvedb ( za nemuzičarje…prvič izvedenih skladb) Izvajamo štiri nove kompozicije, kjer se po prvi skladbi oglasi gromek aplavz iz dvorane. (Še kakšen bravo se je slišal) Nismo pa povedali, oz. prišlo je do napake na programskem listu, da sta prvi dve skladbi zamenjani. Tako se je ponesreči zgodilo, da smo drugo skladbo izvajali kot prvo in obratno. In kaj se zgodi? Na oder se pride priklonit komponist, ki bi se moral priti priklonit šele po drugi skladbi (ker je bila le ta njegova). Stari predec, najbrž že pošteno senilen, sploh ni vedel kaj je napisal! Ni imel pojma, kaj se dogaja...ništa, le zmagovalno je dvignil roke…A ste slišali, kakšen car sem!Tudi v dvorani nobeden ni imel pojma…le mi smo se tisti koncert fino smejali in si ustvarili lepo mnenje o strašnem komponistu.

Je pa res, da vendarle niso vsi komponisti za v isti koš vreči. Nekaj je izjemno dobrih, predvsem mlajša generacija, pa tudi kakšen iz starejše mi je všeč in ga spoštujem. O imenih seveda nebi, da ne bo kdo užaljen…Tudi »moderna« skladba je lahko dobro napisana, če le ima nek koncept, oz. rep in glavo. Seveda ves čas govorim o klasični sodobni glasbi. Načeloma mi je všeč več zvrsti muzike še posebej jazz in pa tudi kvaliteten pop. Kaj je zdaj dober pop ( in jazz) bi lahko razpredal na več listih vendar o tem raje kdaj drugič. Edinokrat, ko dobim kurjo polt od muzike (seveda ne zaradi užitka, temveč alergije) je, če slišim po radiu ( poslušam ga izključno samo v avtu včasih) kakšen ogaben štanc v smislu »Ne boš ti meni joškic majal, potem pa še z veseljem ga noter dau« Ali pa kje kakšen one man band, ki kruli »O sladko Marijano«. O njih imam podobno mnenje, kot o npr. Termoelektrarni Trbovlje…to so največji onesnaževalci zraka, miru in zdrave pameti. Če to kdo rad posluša in pri tem še uživa, mora biti z njim res nekaj hudo narobe. Sicer pa… Kakršen folk, takšna muzika. Zelo pazim, da nebi kaj od te nesnage zaužili moji otroci. Da mi pride Mali z Ipodom in gor za 8 GB muzike »Greatest hits of Damjan Murko« ali pa 4 ure mp3jev soprana Saše Lendero. Prej mu oprostim, če me da na youtube, ko bi naju s kamero z mamico zasačil. Ne, tega definitivno ne bo imel na Ipodu, ker se že sedaj resno ukvarjamo z resno glasbo:)) novodobna muzika Ali je to Suzukijeva ali Willemsova ali pa mogoče celo kakšna druga new age metoda, pa presodite sami...

BOG NE DAJ, DA BI CRKNU TELEVIZOR!

Da, bog ne daj, da bi crknu televizor…kar je pel že naš znani kantavtor, Adi Smolar pred nekaj leti. In ravno ta katastrofa je zadela našo familijo pred kratkim. Pridemo domov s (prekratkega) dopusta, zvečer nekaj drmam po TVju, pa vidim, da se nekam čudno obnaša, oz. slika je postajala vedno bolj neizrazita in sivkasta. »Na, poglej!« sem rekel ženi…sedaj pa še to sranje!« kot, da nimamo že drugega (sranja) dovolj?

Naj omenim, da je naš Tv dopolnih šele polnih 6 let in je bil takrat preklemano in nesramno drag. Kaj češ, na frišno zaljubljen, na novo renovirano stanovanje…itak sem moral ženo dolgo časa prepričevati in pregovarjati, da sva to čudo od tehnike (takrat) sploh kupila. Seveda je bila proti…a sem mojster pregovarjanja…pa je po nekaj poskusih popustila. Sem ji rekel: »Poglej, zdele bova dala mal več, pa bo za skoz! Al pa vsaj za 20 let!« »No, pa naj bo…« je rekla precej z vdanim glasom. V glavnem, po šestih letih je to čudo od elektronike in ne vem še česa začelo srat! Nič…sem si rekel. Jutri pokličem na Sony servis , pa bomo videli, kaj se da narediti. Naslednje jutro sem že minuto čez osem klical mojstra. (Kot da je to najpomembnejši opravek tistega dne).

»Dober dan! To pa to se mi je zgodilo…« Prijazen glas na drugi strani mi pravi: »A mi lahko samo poveste tip vašega televizorja?« »Seveda!« sem rekel (vse sem že imel pripravljeno) To je KP…blabla »Aha, samo trenutek prosim« mi je prijazno rekel. Nekam hudičevo dolgo ga ni bilo nazaj k aparatu. Čakam…čakam…in po parih minutah zadihano reče v telefon. »Hja gospod, tole bo kar problem!« »Zakaj pa?« rečem. »Ja, ta vaš Tv je projekcijski Tv in bo potrebno zamenjati projekcijske žarnice.« »A nima samo ene žarnice?« vprašam. »Ne gospod! Imate smolo in ima Vaš aparat tri žarnice. Rumeno, rdečo in modro!« »Aja, kaj pa to pomeni, smolo?« sem vprašal že bolj narahlo. »Jah, vse tri bo potrebno zamenjati« mi izstreli v telefon. »Aha, dobro…(nisem imel več dobrega občutka)…koliko bo pa to stalo?« sem previdno vprašal. »Samo moment, malo počakajte!« reče. In tišina…dolga tišina…čakam….čakam vsaj tri minute so pretekle. »Evo, tukaj sem naredil hiter izračun, koliko bi to od oka prišlo. »Ja, povejte prosim že enkrat« rečem. »A z montažo ali brez montaže?« vpraša. »Ja z montažo, ne!«sem imel že malo povišan ton. Kaj naj sam to montiram noter ali kaj? Niti ne vem, kje se ta zadeva odpre, kaj da bi sam noter kaj šaril! »Hja, z montažo vred bi vas prišlo okoli 1700 evrov« suvereno izstreli v telefon. Seveda se mi je zdelo, da so na zvezi neke motnje in nisem dobro razumel možaka. Aha, 170 evrov (kar se mi je zdelo tudi kar veliko). »Ne gospod, narobe ste razumeli, 1700!« Seveda se mi je pred očmi začelo življenje vrteti v počasnem posnetku…Nekaj trenutkov sem rabil, da sem lahko normalno vdihnil zrak. Globoko sem zajel sapo, kot potapljač, ki pride na površje vode z zadnjimi atomi moči z velikanskih globin. ( Freedive nad 80 metrov). Energija v telefon se je sprostila… »Pa Vi sploh veste kakšen nov TV lahko jaz kupim za 1700 evrov??!! Od NASE, jebenti!! Z zlatimi obrobami!!« Na drugi strani pa tišina…..«Točno tako.« reče mirno. »Zato vas vabim, da se oglasite v naši novi trgovini Sony (ki je by the way zraven servisa), pa boste mogoče kaj novega lahko za sebe našli in izbrali. Itak sem mu v mislih pojebal že celo rodbino do pra pra pra babice nazaj, z psom in mačko na čelu v kombinaciji z materjo. »Ne hvala!« sem odgovoril v rohnečem basu. »Mislim, da Sony ne bo več videl moje police! Vi ste hujši, kot da dam svoj avto na generalko! Me to precej ceneje pride!! Raje sem brez TVja, Vaša Sony jajca, ki ne zdržijo več kot 5 let pa prodajajte drugim žrtvam!....in sva zaključila. On brez 1700 eurov, jaz pa brez televizorja.

Poklapan poročam ženi o incidentu… »No, itak sem ti že takrat rekla kaj bo!! Pa me nisi poslušal!! No dobro, sem si mislil saj zdaj je že itak druga tehnologija, pa bova kaj primernega za skromen žep našla….

Takoj zatem pride moje sine (4 leta) in pravi, da že dolgo ni risank gledal, pa da je že skrajni čas, da obnovi vsaj del repertoarja, ki ga ima doma. (na morju smo totalno brez vsega, ravno toliko, da imamo elektriko in druga osnovna sredstva za preživetje, zato se mu je po risankah še posebej tožilo). Na tem delu Balkana ima sigurno največji nabor vseh risank, ki obstajajo. (seveda piratskih, ki mu jih je tati potegnil z neta) Če bi Dragutin Mate dal nalog za hišno preiskavo, bi mene zaprli za 10 let, malega pa poslali v popravni dom, ker podpira piratsvo. Ampak, če lahko oni taglavni tipi z Janšo na čelu poberejo za ne vem koliko milijonov evrov provizije pri nekih oklepnikih, ni hudiča, da jaz ne bi smel dveh ali pa treh risank z neta dol potegniti.

V glavnem, uvidel sem, da bo treba čimprej dobiti novo TV, da bo lahko vsaj mali kakšno risanko pogledal. Malo posfram po netu, kaj v bistvu ponujajo, vendar se šele tu pokaže glavni srž problema. Na tržišču imajo milijon različnih tipov TVjev na razpolago. Malo začnem raziskovat in uvidim, da v bistvu nimam pojma o ničemer kaj ponujajo. Neke meni totalno neznane fore kot so HD, HD Ready, svetilnost, pixlov toliko in toliko…konec koncev ne vem niti al izbrati LCD ali plazmo. Malo začnem prebirat različne forume, kjer eni hvalijo to, drugi ono, tretjim pa TV sploh ne sede, pa prisegajo rajši na projektor. Stokrat hujše, kot če bi kupoval nov avto. Tam vsaj veš, kaj ti je približno všeč, koliko denarja imaš na razpolago, izbereš barvo in to je to. Vžgeš in se odpelješ. Pri TVju je pa hujše kot če bi kupoval vesoljsko ladjo.

Vse skupaj sem kasneje porabil teden dni, da sem sprva sploh naštudiral vse, kar novodobni televizorji ponujajo in kaj bi bilo primerno za naše stanovanje. Ženi o svojem tokratnem podvigu niti nisem razlagal, ker mislim, da nebi tako zlahka prišel skozi, kot prvikrat. (ona faza nore zaljubljenosti je že mimo) Prebrskam vse online ponudnike, vse večje trgovine s tovrstno opremo, kjer vsi trobijo na svoj rog, kaj je najboljše in oh in sploh pri njih najboljše. Ker pa sem precej »hohštaplerske« sorte človeka, mi je v oči padel en prekrasen TV, s precej široko diagonalo in vsemi super karakteristikami, ki gredo zraven. Res je super, ima pa eno veliko pomanjkljivost. Stane nekaj več kot 3000 evrov! 3000 evrov za fakin' TV! Si predstavljate, da to povem ženi? Postanem ne samo flavtist ampak tudi dunajski deček…Mater, za 3 jurje dobim že dober rabljen avto! Ni šans, sem raje brez televizorja. Ostalo kitajsko in korejsko nesnago, ki jo sicer dobiš že za četrtino te cene, pa niti pod razno nočem…ta ne bo niti 6 let zdržala. Sem rajši brez! In sem res…že 14 dni brez televizorja…pa sploh ni tako slabo. Evo, zvečer imam čas, da se z blogom zajebavam, več se posvečam ženi, z otroci pa več beremo. Sploh ni slabo, pa še 3 jurje sem prišparal. Mali je pa že itak tako od muh, da je ugotovil, da Tv ni edini medij, kjer si lahko v miru odrola eno ali pa dve risanki. Počasi postaja ekspert za računalnike. Vse mu je jasno, katero slikco (ikonco) mora pritisniti, da se prikaže Franček in katero, da se prikaže Nodi.