SODOBNA GLASBA O sodobni glasbi se načeloma ljudje ne pogovarja(mo)jo veliko. Tudi med nami (profi muzičarji) o tej temi ne diskutiramo velikokrat razen, ko je na sporedu SFja kakšna nova kompozicija, bodisi tujega ali pa domačega skladatelja. No, če sem čisto odkrit in naredim malo analizo, tujih novodobnih skladateljev sploh ne izvajamo veliko (kar je v premnogih primerih velika škoda). V večini izvajamo domače skladatelje…celo plejado domačih kompozitorjev sem v svojih enajstih letih redne službe dal čez flavto. Praktično vse »ta pomembne…žive in mrtve«. Filharmonija ima tako ali tako v svojem statutu, da mora na leto izvesti toliko in toliko novih, pa tudi že »ulaufanih« domačih skladb. (Kar je prav!) Je pa stvar čisto drugje, ki me v bistvu fascinira…nima niti zveze z določeno skladbo, ki je (bo) na sporedu. Gre za reakcijo ljudi, ko vidijo, katerega komponista stvar se bo izvajala.

Po navadi gre takole: »O Šit!! Pa ne spet ta!! Spet ta debi…a nima že dost?! A res ne ve, kje so minimalne meje samohigijene in avtocenzure. Pa kaj sem spet naredu, da mormo tole gnojišče izvajat?« Ali pa takole: »Aja, spet noviteta? Kdo pa je sploh to napisu? Pa dobr…kdo je sploh ta Jetam Keharg? Nikol še nisem slišu zanj, pa kje ma sploh jajca, da kej novga napiše? Pa še in še bi lahko našteval, v enajstih letih se tega ogromno nabere…Vi bistvu sem se pa začel spraševati, zakaj ima(mo)jo velika večina muzičarjev apriorij negativen odnos do česa novega. No, roko na srce…v vsej svoji zgodovini orkestrskega glasbenika sem preigral res veliko gnojišča. Veliko, ampak res veliko je bleferjev, ki dejansko NIMAJO POJMA, kaj so napisali. Mogoče dve anekdoti, ki sta omembe vredni in to tudi dokazujeta.

Prva vaja…ponedeljek zjutraj, ko smo še itak vsi glasbeniki kome. (kateri muzičar je pa v ponedeljek zjutraj priseben?!) V glavnem, dirigent je bil en Anglež. Odpre na prvi strani nove, frišne, še nikoli odprte partiture. Iz oči in po dvignjenih rokah sem (smo) opazili, da praktično tudi dirigent nima pojma, kako naj sploh zamahne, kaj šele, da bi vedel kako naj bi stvar zazvenela. Negotovost (nevednost) iz njegovih oči je bila očitna…reče: »OK guys, let's go from the beginning and see what happens…one, two, three!«….bruljuuuuum v prvi takt, meša, meša, hrnjlaaaauuuuk, v drugi takt ( večina od nas se je že takrat izgubila). Dirigent je bil zvit v meni neko nerazumljivo jogo pozicijo (v glavnem, za tiste, ki niso glasbeniki, ni imel pojma, ne kje je in ne kaj dela) Na obrazu mu je obvisel le čuden izraz avtista po napadu. Seveda se po desetih sekundah vse skupaj ustavi, ker je nastal popoln kaos, kjer se ne ve kdo pije in kdo plača. Iz dvorane se pa takrat zasliši suveren glas komponista, ki je to čudo spravil na papir. Pride (komponist) tudi do dirigenta in reče: (Seveda ga je prej teatralno, prijateljsko, »sfejkano« objel….kao midva »d' best frends«) Že po tej gesti mi je bil antipatičen in videlo se je, da je tip neiskren. Reče dirigentu in proti orkestru: »Ej, super! Res super! Kako tole zveni! Fantastično, že vidim, da bo tole v nulo. Ampak ena stvar me pa moti. A lahko tamle v tretjem taktu (by the way, tam še sploh nismo bili, ker smo že prej čisto razpadli in se ustavili) a lahko tamle tuba igraš bolj s temnim tonom, ker mi res presvetlo zveni……….tišina…nič. Nisem vedel ali čem kar sam vstati in ga pošteno usekati na gobec ali naj to prepustim koncertnemu mojstru. Pi…mu materna, bleferska. Na mojo žalost je koncertni mojster le cinično pihnil in se smejal…seveda, čez par sekund smo se že itak vsi smejali. Nikoli nisem dojel, ali je bil tip tako prepotenten ali tako ubog na umu…najbrž je bila druga varjanta!

Ali pa tale anekdota….Bil je koncert samih praizvedb ( za nemuzičarje…prvič izvedenih skladb) Izvajamo štiri nove kompozicije, kjer se po prvi skladbi oglasi gromek aplavz iz dvorane. (Še kakšen bravo se je slišal) Nismo pa povedali, oz. prišlo je do napake na programskem listu, da sta prvi dve skladbi zamenjani. Tako se je ponesreči zgodilo, da smo drugo skladbo izvajali kot prvo in obratno. In kaj se zgodi? Na oder se pride priklonit komponist, ki bi se moral priti priklonit šele po drugi skladbi (ker je bila le ta njegova). Stari predec, najbrž že pošteno senilen, sploh ni vedel kaj je napisal! Ni imel pojma, kaj se dogaja...ništa, le zmagovalno je dvignil roke…A ste slišali, kakšen car sem!Tudi v dvorani nobeden ni imel pojma…le mi smo se tisti koncert fino smejali in si ustvarili lepo mnenje o strašnem komponistu.

Je pa res, da vendarle niso vsi komponisti za v isti koš vreči. Nekaj je izjemno dobrih, predvsem mlajša generacija, pa tudi kakšen iz starejše mi je všeč in ga spoštujem. O imenih seveda nebi, da ne bo kdo užaljen…Tudi »moderna« skladba je lahko dobro napisana, če le ima nek koncept, oz. rep in glavo. Seveda ves čas govorim o klasični sodobni glasbi. Načeloma mi je všeč več zvrsti muzike še posebej jazz in pa tudi kvaliteten pop. Kaj je zdaj dober pop ( in jazz) bi lahko razpredal na več listih vendar o tem raje kdaj drugič. Edinokrat, ko dobim kurjo polt od muzike (seveda ne zaradi užitka, temveč alergije) je, če slišim po radiu ( poslušam ga izključno samo v avtu včasih) kakšen ogaben štanc v smislu »Ne boš ti meni joškic majal, potem pa še z veseljem ga noter dau« Ali pa kje kakšen one man band, ki kruli »O sladko Marijano«. O njih imam podobno mnenje, kot o npr. Termoelektrarni Trbovlje…to so največji onesnaževalci zraka, miru in zdrave pameti. Če to kdo rad posluša in pri tem še uživa, mora biti z njim res nekaj hudo narobe. Sicer pa… Kakršen folk, takšna muzika. Zelo pazim, da nebi kaj od te nesnage zaužili moji otroci. Da mi pride Mali z Ipodom in gor za 8 GB muzike »Greatest hits of Damjan Murko« ali pa 4 ure mp3jev soprana Saše Lendero. Prej mu oprostim, če me da na youtube, ko bi naju s kamero z mamico zasačil. Ne, tega definitivno ne bo imel na Ipodu, ker se že sedaj resno ukvarjamo z resno glasbo:)) novodobna muzika Ali je to Suzukijeva ali Willemsova ali pa mogoče celo kakšna druga new age metoda, pa presodite sami...