Priznam! Res je!…sem bolj kolerične sorte človeka! No, če to priznam, se mi vsaj pol oprosti…vsaj tako pravijo.
V nekem danem (kritičnem) trenutku se enostavno ne morem več kontrolirati in izbruhnem, eruptiram, popizdim ali kakorkoli bi to lahko pač imenovali. Ko pridem do kritične točke, se mi za trenutek stemni pred očmi, telo mi zaide v nekakšen čuden krč, možgani mi sicer dajo kratek impulz (NEEE STORI TEGAAAA) ampak neka nepojmljiva sila mi prežame telo in reče: USEEKAAAJ!!! In sem res….z vso silo sem zagnal moj lepi telefonček na naša trda tla. Ampak res z vso silo! Ko si v afektu, se ti baje moč poveča do 7 krat. No moj GSMjček je danes to silno silo izkusil…in seveda terorističnega napada ni preživel. Kaj me je sicer razpizdilo niti ni ne vem kako pomembno (Otroci me hvala bogu niso videli, ker sem bil v drugi sobi)

Pri vsem tem pa je v bistvu »keč« v momentu, kjer se situacija prevesi v točko, od koder ni več vrnitve. V naslednjem trenutku, ko je roka dosegla najnižjo točko in pri tem izpustitev predmeta (GSMjčka) iz rok, mi je bilo že prekleto žal za storjeno akcijo. V bistvu takrat še ne, ker energija v mojem telesu se je sprostila šele s tistim silnim pokom, ko je ubogo plastično govoralo izdihnilo svojo dušo na trdih ploščicah. Zvoka ne znam opisati, ker je takrat to sekundarnega pomena…gre zato, da lahko samo na takšen način sprostim tisti bes iz sebe. Če ga nebi, bi eksplodiral…dobesedno imam občutek da me bo razneslo, da me bo razblinilo na prafaktorje, na atome…in to mi je varnostni ventil ( ne prvič). Žena se mi samo hihita. ( tisti moment sicer ne, ampak takoj za tem) Enostavno, tista sila je močnejša od moje zdrave pameti (če je to sploh zdrava pamet…marsikdo pravi da ni, ampak s tem se v bistvu sploh ne ubadam, ne obremenjujem in mi je popolnoma vseeno kaj si drugi mislijo o meni)
Vendarle, raje izberem telefon kot sebe, (toliko se pa imam rad) ni ga lepšega občutka od sprostitve te sile. Telo se ti res oddahne, podobno oni drugi fini stvari , ki jo je luštno počet. Spet lahko globoko, normalno zadihaš, se umiriš, vendar nekje v ozadju pa slišiš svojo Vest, ki prehaja v kolerično stanje.

Ti mežiš, mirno dihaš…v bistvu ti je lepo, nekje v daljavi pa slišiš glas, ki postaja vse glasnejši in glasnejši.
»Preeeekletooooo teeeesloooo….« »Pusti me!« rečem »Lepo mi je, sem sproščen!«
»Prekleto teeeslooo zagamanooo!« Že precej bližje in v glasnejšem tonu…
»Pusti me!« rečem še enkrat »Res mi je fino, kot po orgazmu!« rečem glasu.
»PREKLETI BIVOL, TI GRAHKOV!« že čisto pri meni in na ves glas. A SI ČISTO PRFUKNJEN ALI KAJ? PA TI NISI NORMALEN! A TI SPLOH VEŠ KAJ SI NAREDIL?!
(Da telefon ni bil med najcenejšimi, ni treba posebno poudarjat) Skoraj nov telefon si zabrisal ob tla, ti idiot!! mi veleva Vest Jaz pa: »U fak, pa res o, shit kaj sem naredu!«
»Ja, ti bivol, pa to še ni vse!« kriči Vest. »Pa sploh veš koliko številk ti je šlo ravnokar v ku…!« me spomni Vest
»O shit, pa res« že jaz s skesanim glasom samemu sebi. »Ne, ne pa to še ni vse« kolerično Vest proti meni. »Kaj pa tisti pomembni maili, ti idiot zagamani, ki jih imaš samo v telefonu, pa nekaj dragocenih SMSjev, ki jih ne boš nikoli več nazaj priklical, budalo zagamano« se Vest kar ne more pomiriti.
»O, mater…pa res…dej Vest, daj se malo pomiri, pa bova že našla kakšno rešitev. (By the way, nisem shizofrenik!, To je pač moja Vest, vsi jo imamo…no, skoraj vsi)
»Kaj naj se umirim?!« reče… »Pri taki budali, kot si ti, kako naj bom mirna! A, ti bumbar!« Jaz pa nazaj skesano: »No daj, saj bova že nekaj, vedno se da problem rešit.« ji rečem že v ljubkem glasu. »Kaj bova rešitev našla, idiot, kaj?!! Tukaj imaš telefon na prafaktorjih, ti pa meni o rešitvah, jadnik ti!! Kakšne rešitve neki! A boš telefon, košček za koščkom nazaj zlimal, al kaj?! No povej to bumbar!«
»Daj no, moje Vestica, saj bova« jo ljubkujem nazaj. »Nič ne bova! Ti boš, sam, idiot, našel vse številke in maile, kjer veš in znaš!« reče vehementno nazaj
»No, ne jezi se« ji še zadnjič ljubko rečem. »Saj sem precej bister, si bom že kaj izmisli…ne jezi se, moja Vestka ti, bom našel rešitev, tako da bo vredu za oba«
»Boš to moj ku…!« mi še zadnjič v daljavi zatuli in ponikne nazaj nekam globoko v mojo podzavest.

Nič, nekaj bo treba ukreniti…nujno…zdaj! Ker pričakujem nujne klice!! »Ej, ljubica!« rečem moji ženi. »A nisi ti imela nekega odsluženega službenega telefona, ki ga niti ne uporabljaš več?«
»Ja, sem ga imela in ga še imam« mi reče. »U, super, moja najdražja…bi bila tako prijazna in mi ga malo posodila« se ji priliznem.
»Nebi!« »Zakaj pa ne« rečem »Zato ker ne!«
»Pliiiis, dobiš zvečer takšno masažo, da bo joj!« zavriskam »Tudi pod pogojem, da bi bila to masaža mojega življenja z vsem kar bi sledilo, ti ga niti pod razno ne dam!« ona s pokončno držo nazaj.
»Pa ne me še ti jeb...zdej! Daj, plis, nujno ga rabim, ker moram nujno klicat!« v skesanem tonu jaz njej. »Ni šans, zlimaj si svojega pa kliči…maš pa tudi stacionarca na razpolago« poučno ona nazaj.

Vidim, da pri dragi ne bom prišel niti za milimeter naprej. Nič, drugi drastični ukrep, ki je sledil, je bila klet, v njej stare škatle in nekje na podnu moj ljubek stari Eriksonček, s taveliko baterijo, lepo prosim! Joj, kako ljubke flourescentne rumene barve je….pa še dela za povrhu!
Sicer pa, če pomislim, bom s temle telefonom ziher taglavni car!......ker bom edini!

No evo, vsaka stvar je za nekaj dobra…. (Žena me sicer intenzivno nagovarja, da bi se začel ukvarjati z jogo…cccccc…si predstvaljate mene na jogi? Jaz se ne.)