Tako je! V bistvu bi lahko rekli, da smo profi muzičarji ene velike k…. ko gre za »keš« vse potrpimo, tudi če je treba 12 ur na miru sedet, tako da riti ob devetih zvečer niti ne čutiš več. Kurc, tezga je tezga samo, da ni v službene namene. V orkestru imamo (hvala bogu) dobro organizirano sindikalno mrežo dveh večjih organizaciji. Tudi naša dva sindikalca (predsednika), sta po moji oceni kar vredu za to nalogo….no, sicer bi lahko bi boljša, ampak če hujšega ne bo… Za kaj gre? V orkestru imamo v enem terminu točno določen potek dela-vaje. Ob »punktlih« devetih se začne, potem sta točno določeni dve pavzi in točno ob 12.30 je konec enega termina. Najrajši imamo dirigente, ki blazno veliko govorijo in se obirajo. Nekateri resnično noter padejo tako, da včasih pozabijo na uro. No, na uro seveda ne pozabimo mi! Ko pride 10.13 (10.15 je prva pavza) jih (nas) že nekaj gleda na uro, da slučajno ne bi šel prvi del v 10.16 To večina dirigentov ve, zato jih tudi večina pravi čas reče PAVZAAA! Včasi se pa zgodi, da kdo malo potegne…Na moji uri 10:16, 23. Ene deset jih je že pošteno nervoznih. Nervozno se premikajo po sedežu gor in dol, kaj zdaj ta ignoranca! Po pogodbi je moja pavza 10.15, ne 10.16 In ko dirigent ustavi zadevo, ko hoče še kaj pametnega povedati, ga ene pet glasov prehiti, še preden on dobro vdihne. PAVZAAAA! Ne gre več, ura je minuto čez pavzo, in ni šans, da nadaljujemo. Ne moremo, smo preutrujeni, rabim dozo kofeina, da bom lahko spet zbran. Dirigent pa: »Samo še tole, pa bo pavza« Ja valjda. Kje pa misliš da si? V Radiu al kaj? Tam je vse bolj po domače. Ne gre, še tole…jaz imam po pogodbi pavzo in ne gre, še tole! Še huje je pa ob 12.30 ko se bliža konec termina. Če dirigent potegne v 12.31 in to prej ne napove je to že na meji incidenta. Ni šans! Moja dopoldanska služba se konča 12.30 in ne 12.31. Sicer pa, dobremu dirigentu vedno čas ostane! Zgodba pa je precej drugačna kadar gre za »tezgo«. Ko prileti denarček na roke ali pa prek s.p. na poseben račun. Tam pa te norme kar naenkrat izginejo in vsi smo naenkrat kul v smislu »Stari ni panike, ti kar mahaj, seveda to se mora naredit« Lahko se celo tako zavleče, da smo začeli ob devetih, ob dveh je bila enourna pavza za kosilo, potem pa od treh do konca…dokler ni narejeno. To je do devetih zvečer. Rit ti itak čisto otrpne, kot bi se peljal s »Čazma Trans« starim avtobusom za Beograd. Ampak čudežno vsi zdržijo(mo), tudi »skrimerji« na trobentah, ki se jim goflja v času službe zmatra že po uri in pol. Tukaj pa, dragi moj, ni panike! Vse gre lepo, kot po žnorici…. Dokaz pa je tale link….. >ena izmed TEZG