Blog

Murter, naša tradicionalna morska baza. Saj je kar lepo, po vseh teh letih, rad ga imam (ali pa tudi ne), ker točno vem kam in kje na tistem otočku. Za vsak kamen vem kje stoji, za vsak zaliv, vključno z globino vem in poznam vse Šiptarje, h katerim je treba peljat otroke na sladoled. Vsi so za en drek. Milijon barv, pa vse istega okusa. Ogabno! Tamala dva jih pa cmokata, kot da je to njun zadnji gutljaj na tem svetu! V&L sta prava IceCream Predatorja!
Da ne govorim o mešetarjih z ribami. Ti so pa svojevrstna zgodba. Na Murterju bi prej dobil uran za atomsko bombo, kot pa eno pošteno ribo.
»Kako si majstore Slovenac? Opet mi dođeš u jedanaest po ribu. Pa koji ti je to k...? Sve su več pokupili. Jedino za tebe, prijatelju moj, imam još ove Salpice. Friško, ko suza!« Ja valjda, on bo meni tumbal kaj je friška riba, idiot. Bil sem nad in pod vodo sigurno večkrat kot on sam, pa je star šjor in on bo meni slamo prodajal o friški ribi.
»Pa majstore, zašto imaju tako staklene oči i tako tamno crvene škrge? Zato, jer je friška ili je to neka posebna Murterska vrsta?" mu odvrnem. Ja prav mi je, kaj pa hodim ob enajstih po ribo. Če lahko v Ljubljani, ne vem, zakaj nebi tudi na Murterju! Ne vem kateri kreten vstaja na dopustu ob sedmih, samo zato, da dobi ribo. Ne, hvala. Bomo pa spet makarone natepaval. Saj so dobri....oni s tuno!

Je pa res,da sem ob enajstih fasal tudi ježa v mojo desno nogo. Ampak ne dopoldan, temveč ponoči. Nisem peljal drage na kakšno erotično nočno kopanje, temveč sem bolj reševal naš »gumeni čamac«
»Poglej dragi« reče moja žena. »A se meni samo zdi, ali je tole burja začela na polno pihat?
»Pa to je samo malo vetriča, draga moja. Ni to panike. Itak na tem kurčevem lepem otočku stalno nekaj pahljuca, pa tudi tole bo kako stiglo tako i prošlo!« jaz suvereno njej nazaj, zaupajoč na mojo dolgoletno pomorsko prakso. Ob ene sedmih zvečer pride do mene Neno, moj dolgoletni morski prijatelj iz Zagreba.
»Jesi li vezao čamac na moj vez u zaljevu? Ova bura mi se nikako ne sviđa.«zaskrbljeno reče Neno. Naj pripomnim, da sem naredil bojo na zunanji strani zaliva, ker se mi nikoli ni ljubilo tako daleč hoditi do čolna. Je bolj komot, pa še palamudit mi ni treba med štriki tam po zalivu.
»Pa dobro je Neno, dobro sam sve svezao. Mislim, da nema neke frke« sem mu kar suvereno rekel.
Pa dobro, nemoj me onda ponoči budit, kad če zaista biti jeba. Dobro ja tebe znam, sve bi ti zadnjeg trena.« mi odvrne. »Neno, bez brige! zopet jaz suvereno. Proči če to!«
Ura je bila že devet preč, skoraj popolna tema. Šele tedaj sem opazil, kako grozljiv je zvok burje, ki piha z vso močjo čez borovce. Fakin' scary! Ne bi bil rad na morju v tem trenutku.
»Ej draga« ljubko svoji ženi. A misliš, da bo tole prošlo? Neki hudo mi piha«.
»Pejt se ti stokrat srat! A sem ti lepo prej popoldan rekla, da umakni svoj čamčić tja noter v zaliv k Nenotu? Sem ti! Zdaj mi pa nehaj srat, preveč piha, grem raje noter brat.
Videl sem, da je vrag vzel šalo, ko so neki nori Italijani začeli panično bezljati po kampu sem in tja, ter dramatično preklinjati. »Ma ke kaco!, Va fankulo, ma ke štronco ma ke? Sicer nisem neki poliglot, (bolj »poluglot«- sve na pola, razen Angle, ta mi dobro laufa) ampak sem razbral, da tole mora biti neka jeba.
Ja seveda, Makaronar je privezal svojo 6 metrsko gumijasto pilo na nek mali kamenčič, pa mu je burja odp.... plovilo na skale, kjer se je raztreščilo ene 20 do 25 jurčkov po tamalem. Ni zanemarljiv podatek, da je imel Makaronar privezan svojo mrcino tik ob mojem precej manjšem prdecu, ki se je še vedno na vso moč upiral zdaj že kar precejšnjim valovom.

Fak, al sem al nisem!?! Moram prevezat čoln na notranjo stran zaliva!!
»Hkhm, Neno, dal več spavaš?« jaz prijazno pri Nenovem oknu. »Ma idi ti u tri k... krasne! Sad čemo da ronimo, jeli?! Nisi mogao svoje dupence prije uvalit u vodu, kad se je sve još vidjelo?« »Kaj k...., saj se vidi, vidiš da je pun mjesec!« jaz nazaj njemu. Nebo je bilo res čisto kot suza in poln mesec je sijal, kot sonce, prekrito s cerado.
»Ajd se ti smoči, ja te čekam u rivi na bovi« reče Neno. Od obale do čolna je bilo nekje 20 metrov in v mirnem morju mi je voda pri čolnu segala nekje do mojih jošk. Skoraj sem že pri njem, ko sem en trenutek imel vodo do kolen, že naslednji pa mi je voda precej na grobo pljusknila čez betico. »Fak, če sedajle zaplavam, si bom še trebuh na kakšni skali preparal« sem si mislil. Naj pripomnim, da se v vodi res dobro znajdem. Imam čez 300 tazaresnih potopov in to ne samo v Jadranu. 15tka na dah mi res ni noben problem. Za dobro jutro to naredim kadarkoli. Ampak takšne jebe pa odkrito rečeno še nisem doživel »Nič, moram nadaljevati peš v mojih zgonjenih Tevikah do čolna, pa molit boga da z motorjem ne usekam po kakšni skali«. V tem primeru, bi tudi sam verjetno na isti način končal, kot ona pila iz Italije. Ampak v mojem primeru z mano »on board«
Ajde, še en korak in odriv v čoln! Hrrck, (au, jeba, to mora, da je morski jež) odriv in moje dupence je v čolnu. Bilo je približno tako, kot v Gardalandu. Sem in tja, ter gor in dol! V nogi me je nekaj precej skelelo »a o tom po tom« sem si mislil. »Daj zdaj, moja Yamahica, da me zdajle slučajno nebi kaj zajebavala! Cel dopust si kvrcnila iz prve, da mi slučajno nebi zdajle kaj jebila. Ključek....zk! Iz prve! Uh, hvala Japanci! Oni rade za nas...još i u ova doba! Da ne govorim, kakšno jebo sem imel, da sem lahko potem čoln od boje sploh odvezal. Eno rebro me še danes j.... Ajd, čimprej stran od skal, še rodeo do zaliva in tam odrešitelj Neno. Kako sem ga bil vesel, kar objel bi ga.
»Nemoj mi sad plakat moj muzičaru, smrzo sam se ko pička! Ajde, brzo to vežimo, pa kuči pjevajuči«. Svoje premražene ritke sva hitro spravila na varno. (vsak k svojim ženam!!! Da me nebi kdo narobe razumel!) in lepo odspala do naslednjega jutra. O raznih urinoterapijah, ki so sledile pa raje kdaj drugič!