Blog

matejgrahek.com

TREMA

4. March, 2013

Zadnjič me je znanec, ki btw ni glasbenik, vprašal če imam jaz sploh še kaj treme, ko igramo na odru. Itak vsi, ki se ne ukvarjajo z glasbo mislijo, da mi tam kar nekaj malo igramo in se imam fino ter v glavnem zažiramo davkoplačevalski denar.
»Pa vam je super fino!« reče. »Tam malo poigrate na koncertu, tralala, tralala in je vaša služba končana. Mi ostali smrtniki delamo pa po več kot osem ur na dan!«

Itak mi je za takšne osebke že davno pošlo potrpljenje razlagati kaj in kako je z nami glasbeniki, ampak sem si za tega modela spet vzel čas in mu potrpežljivo razložil, da nismo samo paraziti, ki odžiramo denar že iz tako ali tako čisto izropane ter prazne državne blagajne.
»Poglej!« mu rečem in globoko zajamem sapo. »A se ti zavedaš od kdaj se že jaz
posvečam svojemu inštrumentu?! Od približno petega leta dalje. Vsak dan (Ok, skoraj vsak dan)! Medtem, ko si se ti še odvajal plenice, sem jaz s svojim starim fotrom že drgnil lestvice. Da, tudi med poletnimi počitnicami, ko si ti še brez kopalk z mamico čofotal, sem jaz zjutraj s starim fotrom vadil. Res ne veliko, ampak sem!« Ta dril in disciplina mi je hvala bogu ostala še od takrat in sem mu za to hvaležen. »Poskusi si zamisliti Bolta (svetovnega prvaka v šprintu)!« mu rečem. »Najbrž njegov delovnik ne traja le slabih deset sekund na dan, ampak je to samo rezultat njegovega, si predstavljam, da zelo, zelo trdega dela.«
»Jah, mogoče imaš prav.« mi odvrne »Samo pri vas to tako lahko izgleda.« Če malo razmislim je to dejansko res. Najenostavnejše stvari na svetu so v glavnem preklemano težke za doseči.
»Že mogoče, te povabim, da namesto mene kdaj zaigraš tam gor pa, da vidimo, kje si« mu predlagam. Po rahlem premoru je nekoliko v zadregi izdavil »Ja, to si pa res ne predstavljam, najbrž bi umrl od strahu«
Zdelo se mi je, da sem mu vsaj za hip približal neko sliko, da pa le ni ta naš poklic tako enostaven. Zadnjič sem videl na Discoveryju, da spada med deset najbolj stresnih poklicev na svetu. Prej so seveda vojaki, policaji, kirurgi, gasilci, zračni kontrolorji, ipd.
Je pa dejansko res, da glasbeniki pogrešamo (vsaj jaz) na Akademiji ali pa že prej kakšen predmet, ki bi se imenoval »psihična priprava«. Evo, predlog dekanu, da mogoče to uvede kot izbirni predmet na Akademiji in sem prepričan, da bi bila predavalnica precej polna. Za razliko od profesionalnih športnikov, ki imajo v ekipi poklicne psihologe in priprave, smo mi reveži prepuščeni sami sebi in se znajdi kakor veš in znaš. Tako sem v svoji karieri videl veliko glasbenikov s tabletami za zaprtje, za pomiritev, kuglicami za rožni venec, talismani sreče in podobnim sranjem, da ne govorimo o tisti zli navadi, ki se začne: »Samo tegale zvrnem, da se malo pomirim in se mi nehajo roke tresti, pa gremo na oder« Veliko takih, tudi že pokojnih kolegov je žal končalo kot težki kroniki. Žal.
Pred časom smo naredili en zanimiv poskus ravno med četrtkovim abonmajskim koncertom. Igrali smo, mislim, da Ravelovo Daphis in Cloe kjer je en največjih solov v naši literaturi. Klarinetist je prinesel trak za merjenje srčnega utripa z uro. Seveda sem trak namestil sebi, klarinetista sta pa lepo zadaj na uri gledala kako mi divja srce in se pri tem zabavala. Še predno smo šli na oder je bil moj pulz konstantno čez 100. Tik preden smo začeli sploh igrati se je dvignil na 130, potem zopet malo spustil in nato nekaj trenutkov pred solom podivjal na dobrih 160, nakar se je med solom zanimivo spustil nazaj na 120. Definitivno vihar v telesu pri mirnem sedenju na stolu. Seveda naj omenim, da tako prepojen z adrenalinom po koncertu ne morem zaspati še vsaj dve do tri ure. Baje se iz tega rada razvije takoimenovana menedžerska bolezen. Sicer mi ni čisto jasno kaj naj bi to bilo, sigurno nič dobrega in pa nažalost ne v povezavi z menedžersko plačo.
Sam sicer nimam nikakršnih takoimenovanih ritualov pred koncertom. Nobenih pljuvanj čez ramo, nobenih očenašev, nobenih figuric, edino kar doma zahtevam, je mir, popoldan pred večernim koncertom. Otroci mi ne smejo takrat skakati po glavi, žena to ve in sem mi takrat umaknejo. Sam pa takrat počnem meni sproščujoče stvari, pišem bloge ☺, surfam po netu, nekje zadaj v podzavesti pa se skušam vživeti v večerni koncert.
Zelo mi pomaga tudi šport oz. fizična kondicija, vsak drug dan pretečem šest kilometrov po moji trasi, če pa mi čas dopušča se grem mountainbajkanje s prijatelji po hribih. V glavnem, kot protiutež hodim filtrirati srce s fizičnim naporom.
Aja, pa brez vsakodnevne vaje, dragi prijatelj, ki si me spraševal, tudi ne gre. Kar pa seveda spada v moj delovni čas, če te (se) bo slučajno še kdo iz ministrstva kaj podobnega spraševal.


<< Nazaj na vse objave