Blog

Priznam! Res je!...sem bolj kolerične sorte človeka! No, če to priznam, se mi vsaj pol oprosti...vsaj tako pravijo. V nekem danem (kritičnem) trenutku se enostavno ne morem več kontrolirati in izbruhnem, eruptiram, popizdim ali kakorkoli bi to lahko pač imenovali. Ko pridem do kritične točke, se mi za trenutek stemni pred očmi, telo mi zaide v nekakšen čuden krč, možgani mi sicer dajo kratek impulz (NEEE STORI TEGAAAA) ampak neka nepojmljiva sila mi prežame telo in reče: USEEKAAAJ!!! In sem res....z vso silo sem zagnal moj lepi telefonček na naša trda tla. Ampak res z vso silo! Ko si v afektu, se ti baje moč poveča do 7 krat. No moj GSMjček je danes to silno silo izkusil...in seveda terorističnega napada ni preživel. Kaj me je sicer razpizdilo niti ni ne vem kako pomembno (Otroci me hvala bogu niso videli, ker sem bil v drugi sobi)

O sodobni glasbi se načeloma ljudje ne pogovarja(mo)jo veliko. Tudi med nami (profi muzičarji) o tej temi ne diskutiramo velikokrat razen, ko je na sporedu SFja kakšna nova kompozicija, bodisi tujega ali pa domačega skladatelja. No, če sem čisto odkrit in naredim malo analizo, tujih novodobnih skladateljev sploh ne izvajamo veliko (kar je v premnogih primerih velika škoda). V večini izvajamo domače skladatelje...celo plejado domačih kompozitorjev sem v svojih enajstih letih redne službe dal čez flavto. Praktično vse »ta pomembne...žive in mrtve«. Filharmonija ima tako ali tako v svojem statutu, da mora na leto izvesti toliko in toliko novih, pa tudi že »ulaufanih« domačih skladb. (Kar je prav!) Je pa stvar čisto drugje, ki me v bistvu fascinira...nima niti zveze z določeno skladbo, ki je (bo) na sporedu. Gre za reakcijo ljudi, ko vidijo, katerega komponista stvar se bo izvajala.

Da, bog ne daj, da bi crknu televizor...kar je pel že naš znani kantavtor, Adi Smolar pred nekaj leti. In ravno ta katastrofa je zadela našo familijo pred kratkim. Pridemo domov s (prekratkega) dopusta, zvečer nekaj drmam po TVju, pa vidim, da se nekam čudno obnaša, oz. slika je postajala vedno bolj neizrazita in sivkasta. »Na, poglej!« sem rekel ženi...sedaj pa še to sranje!« kot, da nimamo že drugega (sranja) dovolj?